Zgodovinski arhiv policijske uprave v Gorici je zelo nepopoln tudi za obdobje po letu 1945 in nima nobenega inventarja. Trenutno je mogoč vpogled v serijo Plakati (1946–1969), medtem ko se analitično indeksira serija Informacije (osebni dosjeji), ki spada v kategorijo A1, z dokumenti iz obdobja 1948–1967, v kateri je bilo do danes navedenih več kot 10.000 imen oseb, od katerih mnogi iz Jugoslavije, izgnanci ali begunci, kot tudi kot politično preganjani komunisti, ki so bili krivi, da so ostali zvesti Stalinu po razkolu med Kominformom in maršalom Titom 28. junija 1948. Dokumentacija je pogosto izredno bogata s podrobnostmi, ki segajo daleč preko osebnih ali družinskih dogodkov in se dotikajo področja političnih ali ideoloških odločitev ter tvorijo mrežo neposrednih pričevanj (ker so jih posredovale priče opisovanih dogodkov), čeprav so posredovana skozi interpretativne kategorije uradnikov javne varnosti, ki so jih zbrali iz prve roke od protagonistov. Vemo, da viri nikoli niso objektivni, saj so bolj ali manj zavestni rezultat obdelave dogodkov iz določenega zgodovinskega obdobja.

Večji del arhiva prefekture v Gorici, ki je trenutno javno dostopen, je delno preurejen in razdeljen na naslednje dele: Arhiv kabineta, v dveh delih: 1927–1947 in 1945–1986; Splošni arhiv 1927–1962. K temu je treba dodati dve seriji, vloženi v letu 2019, ki sta analitično indeksirani, prva vsebuje odloke o spremembi priimkov v italijansko obliko (skupaj 13.362 evidentiranih primerov, od 1927 do 1978), druga pa se nanaša na priznanje statusa begunca po koncu druge svetovne vojne (7.358 evidentiranih primerov od leta 1948 do 2007).

Indeksirani so bili tudi dokumenti v zvezi s pridobitvijo italijanskega državljanstva, katerega pridobitev v obdobju 1945–1947 je lahko pomenila naknadno priznanje pokojnine ali odškodnine za vojno škodo.

V arhivu Kabineta je vredna omembe serija Komisija za čistke, ki jo je pripravil istoimenski organ, ustanovljen s strani zavezniške vojaške vlade v Trstu, Gorici in Pulju, ki je delovala od novembra 1945 z namenom odpustiti ali za določen čas (mesece ali celo leta) suspendirati z dela osebe, ki so bile najbolj povezane s fašističnim režimom v goriški pokrajini, razdeljene po kategorijah: svobodni poklici in umetnost, zasebna podjetja in javni uslužbenci. V Gorici je komisija delovala do 28. februarja 1947.

To je zelo zanimiv in malo raziskan dokumentarni sklop. Da bi olajšali vpogled vanj, je bil pripravljen računalniški seznam kartotek in osebnih postopkov, ki se nanašajo na 360 imen oseb, proti katerim je bila sprožena preiskava.

V arhivu Kabineta se nahaja tudi nekaj tipkanih seznamov, sestavljenih med 1949 in 1957, ki se nanašajo na osebe, ki so bile maja 1945 deportirane v Jugoslavijo, razdeljene po vrstah (npr. civilni deportiranci, izginuli med 1943 in 1945, umrli, karabinjerji, finančna policija itd.), skupaj 36 seznamov, ki so bili nedavno digitalizirani, da se olajša iskanje med 6.356 imeni: pogosto je mogoče najti tudi podrobne informacije o aretacijah teh nesrečnih sodržavljanov, zadnje novice, zabeležene preden so se o njih izgubile vse sledi.

Med glavnimi ukrepi, ki jih je sprejela zavezniška vojaška vlada, sta bili obnova civilnih stanovanj in priznanje odškodnine za vojno škodo. Kar zadeva javna dela (zgradbe, cestno in vodno omrežje, tako pomorsko kot rečno, melioracijska dela itd.), je bogat z informacijami arhivski fond Civilne inženirske službe v Gorici, ustanovljen leta 1923 in takoj po drugi svetovni vojni podrejen GMA. V njem je mogoče najti 143 spisov o popravilih poškodovanih zasebnih stavb, pa tudi 1527 spisov, ki vsebujejo zahtevke za odškodnino (v skladu z zakonom št. 968 z dne 27. decembra 1953). Dokumentacija se nanaša le na občine, ki so po mirovni pogodbi ostale v Italiji. Prva kvantitativna raziskava tega gradiva bi lahko prinesla zanimive podatke, če upoštevamo, da je bila obnova urbanistične strukture skupaj s stanovanjskim problemom ena od prednostnih nalog, ki so jo zavezniki morali nujno rešiti.

Kot dopolnitev možnih raziskav na področju infrastrukture pride v poštev tudi zgodovinski arhiv občine Gorica, dokumentarni sklop, ki je trenutno shranjen v državnem arhivu, vendar ostaja v lasti institucije, ki ga je ustvarila. Na žalost ne obstaja popis tega sklada, kar vpliva na njegovo dostopnost za javnost. Da bi vsaj delno odpravili to oviro, je osebje Arhiva indeksiralo spise, ki spadajo v kategorijo 6 klasifikacijskega sistema [hierarhični sistem razdelitve arhiva], kjer je mogoče najti 413 različnih dokumentov, vsi iz obdobja po letu 1928, večinoma pa iz obdobja 1930–1950, ki se nanašajo na ureditev cest, občinskih stavb, načrtovanje protiletalskih zaklonišč na javnih in zasebnih mestih, gradnjo rezervoarjev za pitno vodo; k temu se dodajo dokumenti, ki jih je pripravila zavezniška uprava za obnovo nekaterih šol in vrtcev v Gorici in na takratnem občinskem ozemlju, danes v Sloveniji, ter cest, mostov in mostov za pešce, rušenja in ureditve cest in zasebnih stavb (skupaj 80 dokumentov).

Ta kratek pregled zaključujemo s sklicem na dokumente, ki jih hrani zasebni arhiv, ki ga je zapustil Pasquale De Simone (1924-2004) iz Vodnjana, župan Gorice od 1972 do 1980 in član odbora Comitato di Liberazione Nazionale Italiano di Pola, katerega ime je med optanti dobro znano, saj je desetletja opravljal vlogo direktorja časopisa l’Arena di Pola, ki je izhajal v italijanskem jeziku v Pulju od 29. junija 1945, nato pa v Trstu do danes. De Simone je bil aktiven tudi v vrstah lokalne krščanske demokracije.

Poleg dokumentov, povezanih z Gorico, ki so shranjeni v Državnem arhivu, zgoraj opisani fondi ponujajo dovolj izčrpen pregled ne le zapletenih politično-vojaških dogodkov, temveč tudi družbeno-gospodarskih razmer v pokrajini, ki je bila v obdobju takoj po vojni ena najbolj razrušenih, prva v Italiji po stopnji brezposelnosti, pa tudi po razširjenosti bolezni, ki so prizadele predvsem mlajšo populacijo.